Slovenska turnokolesarska pot Vipavska dolina
Na dan državnosti, 25. junija je PD Ajdovščina s slovesnostjo na Koči pod Golaki odprlo 35km dolg odsek Slovenske turnokolesarske poti od Predmeje do Trstelja. Kot redni ‘uporabniki’ smo pri Rockvelu izjemno veseli, da pot STKP poteka tudi skozi Vipavsko dolino. Hvaležni smo, da se te poti urejajo in označujejo do te mere, da so dostopne aktivnim kolesarjem.
PD Ajdovščina je za udeležence prireditve organiziral skupen spust od koče pod Golaki do Ajdovščine. Ker dolg spust v mokrih, blatnih razmerah ne bi bil najbolj primeren za našo družino z enoletnikom v prikolici, smo se odločili, da nadaljujemo sami naprej proti Trstelju. Do koder pridemo, pridemo. Dobre volje in ob ugodni klimi smo v zgodnjem popoldnevu zavrteli pedala v smeri proti Štanjelu.
Iz Ajdovščine smo se prebili skozi nekaj gas in nato sledili oznakam ob ajdovskem Hublju. Predmestje se tu hitro zlije v podeželje in že so bili pred nami griči, zeleni od vinske trte. Čez Napoleonov most prečkamo reko Vipavo in v Dolenjah sledimo modrim oznakam. Tu so zadnji metri ravnine, zato si z Aleksejem zamenjava kolesi. Ker sem po tej poti že peljala (bolje rečeno – rinila), sem vedela, kaj me čaka. Pot se namreč začne strmo vzpenjati po kolovozu, ki je mestoma tehnično zahteven. No, kondicijsko pa sploh. K sreči nam pomaga ‘nevidna roka’ ali bolje rečeno noga. Tako zapeljemo v kratek, a strm breg in dosežemo cerkev Sv. Marjete.
Nadaljujemo spet v običajni zasedbi in z običajno ‘eco’ pomočjo, kajti pred nami ni več nobenega ekstrema. Zares – pot je urejena in lepo prevozna z gorskim kolesom. Iz prijetne sence prikolesarimo v vas Planina – vinski kraj s številnimi odličnimi vinarji in odličnim razgledom na Vipavsko dolino. Tu je treba biti previden, kajti le pravi stezosledci najdejo oznako, ki nas usmeri na pravo pot. Naj omenim, da sem, ko sem se prvič sama peljala tu mimo, iskala oznako vsaj pol ure, kajti izkazalo se je, da je modra črta le še zbledela lisa na večjem kamnu na poti. Kakorkoli, sledi nekaj ravnine, ki je zares lepo zvozljiva, odpre se tudi nekaj lepih razgledov. Izmenjavajo se senčni in sončni odseki, tako da je vožnja tudi sredi poletnega dneva prijetna.
Od sedla, s katerega se lahko vzpnemo na Ostri vrh, se po urejeni poti kar nekaj časa spuščamo do vasi Gabrje. Tu sledimo oznakam za Štanjel. Po krajšem odseku asfaltne ceste se spet priključimo na lep, enakomerno vzpenjajoč makadam. Vožnja poteka v prijetni senci in kljub temu, da pot ni pretirano strma, prav pride nekoliko ‘električne’ pomoči. Nekaj kilometrov in višincev je že v nogah, še posebej se pozna teža otroka v prikolici. Na vrhu se odpre čudovit pogled na dolino Branice. Da smo na Krasu, nas spomni cvetoči ruj, ki bo od tu dalje naš zvesti spremljevalec.
Na desni že zagledamo Štanjel – prav lep pogled na vasico je tudi s te strani. Vendar čaka nas še finalni vzpon do mestnega obzidja. Kakšna sreča, da v takšnih trenutkih lahko stisneš ‘plus’ in z lahkoto spelješ v klanec. Obvezen ogled Ferrarijevega vrta, nato pa na zaslužen smetanov sladoled in/ali pivo. Še sprehod po štanjelskih ulicah, preštevanje venčkov sv. Ivana, nato pa zopet pedala pod noge.
V naslednjih kilometrih sledimo Spacalovi poti. Mestoma je kar tehnična, pot se ponekod zarašča. Čaka nas slabše utrjen kolovoz, kakšen štrleč kamen, sicer pa pot ponuja lep razgled na kraško planoto na eni strani in Vipavsko dolino na drugi. Po nekaj ugibanjih, kam vodi prava pot, se peljemo mimo vasi Lukovec na prostran travnik. Tu je zopet potrebnih nekaj stezosledskih veščin – najti je treba kamen, ki nakazuje pot v levo čez travnik. Odsek vožnje po pokošeni poti je prav prijeten, vse dokler ob poti naenkrat zmanjkajo oznake. Aleksej meni, da smo na pravi poti, vendar smo najverjetneje spregledali oznako na desni. Nič hudega, gremo naprej in že čez nekaj sto metrov smo spet na označeni poti.
Prispemo do asfaltne ceste, ki povezuje Komen in Branik. Proti Trstelju bi nadaljevali naravnost.
Ker je ura že pozna, otrok nekoliko nestrpen, bomo tu našo pot zaključili. Nadaljevali bi sicer še proti Trstelju, ampak naj bo to odsek za kdaj drugič. Zavijemo še na dvorišče gradu Rihemberk, nato pa proti domu.
Zares lepa pustolovščina za celo družino! Sicer kar zahtevna, vendar z nekoliko spretnosti in kondicije zvozljiva. Na določenih mestih zahteva več pozornosti, ker se kakšna oznaka skrije, zbledi. Priporočamo tudi uporabo zemljevida ali gps sledi. Na pot se odpravite z nekaj več kondicije in seveda z brezhibnim gorskim kolesom. Nam so se električna kolesa odlično obnesla!
